»Janševo pismo 'zagotovo ne koristi interesom Slovenije, postavlja nas med problematične države, kamor nikoli nismo sodili'. Zahteval je resno razpravo.«

»Mogoč je scenarij, da bo človek postopno oplemenitil svoje kognitivne funkcije s tehnologijo. Pri tem bo ključna etika, nujno je javno in transparentno delo, sicer bodo to počeli v obskurnih laboratorijih nekje na Kitajskem.«

»Ali dandanes še premoremo moči, da se o nečem zopet poenotimo, poiščemo skupne točke, ki nas bodo povezale v želji po lepši prihodnosti? Je to sploh še mogoče?«

»Ustvarjalec lahko izrazi tisto, kar čuti. Monošter je kraj, ki se nahaja na tromeji in povezuje različne narode. Tako tudi kolonija združuje ustvarjalce različnih narodov, generacij, slogov in načinov likovnega ustvarjanja. Tudi to ponovno dokazuje, da je umetnost tista, ki nas povezuje in ki vpliva na to, da obstajamo, da imamo lastno identiteto ter da je umetnost tista, ki ne pozna meja in ki govori univerzalni jezik.«

»Po izjavi direktorja, ki me je o tem tudi obvestil, pričakujejo odločitev investitorjev ali pa lastnikov tega podjetja nekje do 14. septembra, in sicer je to odločitev o dokapitalizaciji.«

»Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.«

»Vizualno impresiven film, ki nas je popeljal na čustveno potovanje skozi pokrajine poetičnega notranjega sveta. Zaradi tega smo prišli do točke, do katere sicer ne bi nikoli prišli.«

»Prevevajo me zanimiva čustva, ko gledam fotografije, na katerih je oče v času zgodnjega ustvarjanja, v Nemčiji, pa v času prihoda v Jugoslavijo, Slovenijo, njegova ustalitev pri Negovskem jezeru, tu so tudi fotografije mene ob rojstvu, tisto kratko življenje z očetom do šestega leta, družinske fotografije z mamo, bratom, starejšima polbratoma … Odpira se mi ogromno spominov, ki jih do zdaj mogoče nisem poznal ali so bili skriti nekje v moji glavi. Dejansko mi veliko pomeni ta dan, ko sem po malo manj kot 30 letih odprl te škatle in začel raziskovanje.«

»To je bilo neverjetno. Bili smo povabljeni od Raula Castra. Stanovali smo v nobel hotelu, spodaj nas je noč in dan čakal cadillac s šoferjem. Kamor smo želeli, nas je peljal. Gotovo je bil ta šofer sicer tudi neke vrste agent, ampak za nas je res skrbel zgledno. Imam res krasne spomine na Kubo.«